DAVČNI VIDIK PROMOCIJE ZDRAVJA NA DELOVNEM MESTU V POVEZAVI Z BONITETAMI IN DDV
- 00.00.0000
Davčna uprava je objavila pojasnilo z vidika dohodnine, davčno priznanih odhodkov in davka na dodano vrednost. Davčna uprava svetuje, da se obravnava vsak primer posamezno, saj davčne zakonodaje, ki bi obravnavala ukrepe promocije zdravja na delovnem mestu, ni.
Boniteta
39. člen Zakona o dohodnini obravnava kaj se šteje kot boniteta in kaj se ne.
Kot boniteta se ne štejejo:
- ugodnosti manjših vrednosti, ki jih delodajalec zagotavlja vsem delojemalcem pod enakimi pogoji, kot je zlasti regresirana prehrana med delom, uporaba prostorov za oddih in rekreacijo, pogostitve ob praznovanjih in v drugih podobnih primerih zagotavljanja običajnih ugodnosti.
- plačila delodajalca za dopolnilno izobraževanje in usposabljanje delojemalcev, ki je v zvezi s poslovanjem delodajalca;
- plačila delodajalca za zdravstvene preglede delojemalcev, ki jih je delodajalec dolžan zagotoviti na podlagi zakona, ki ureja varnost in zdravje pri delu in bi opustitev zdravstvenega pregleda oziroma plačila pomenila kršitev zakona in s tem kazensko odgovornost delodajalca;
- plačila delodajalca za cepljenje delojemalcev, pod pogojem, da iz izjave o varnosti z oceno tveganja delovnega mesta delojemalca skladno s predpisi, ki urejajo varnost in zdravje pri delu, sledi, da je treba takemu delojemalcu zagotoviti cepljenje;
- plačila delodajalca za zavarovanje delojemalcev za nesreče pri delu, ki ga je delodajalec dolžan zagotoviti na podlagi zakona in bi opustitev zavarovanja oziroma plačila pomenila kršitev zakona;
Davčna uprava meni, da plačil delodajalca za promocijo zdravja na delovnem mestu, po veljavnih določilih ZDoh-2, ni mogoče na splošno izvzeti iz bonitet oziroma se ta plačila ne štejejo za boniteto le, če so izpolnjeni pogoji za izvzem po eni izmed predhodno navedenih določb.
Ali so stroški, ki nastanejo z ukrepi promocije zdravja na delovnem mestu davčno priznani odhodek?
Pod pogojem, da so ukrepi promocije zdravja vključeni v izjavo o varnosti z oceno tveganja, se odhodki, nastali na tej osnovi, lahko obravnavajo kot davčno priznani odhodki ob upoštevanju omejitev iz 29. člena v povezavi z 12. členom ZDDPO-2. Odhodki delodajalca iz naslova izvajanja promocije zdravja, ki ne upoštevajo zgoraj navedenih omejitev, se ne štejejo za davčno priznane odhodke, razen v primeru stroškov za zagotavljanje bonitet in drugih izplačil v zvezi z zaposlitvijo, če so obdavčeni z dohodnino.
Odhodki delodajalca nastali z ukrepi za izvajanja promocije zdravja na delovnem mestu, ki se ne izvajajo na delovnem mestu med delovnim časom in ne izhajajo iz zdravstvenih tveganj neposredno povezanih z opravljanjem dela, praviloma ne izpolnjujejo pogojev za priznanje po 29. členu ZDDPO-2, razen če je tak konkretni ukrep neposredno predpisan z zakonom.
Pravica do odbitka DDV Zopet je obravnava pogojev za odbitek DDV odvisna od presoje vsebine stroškov v vsakem konkretnem primeru.
Davčni zavezanec ima v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o davku na dodano vrednost – ZDDV-1 pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij.
Davčna uprava je v pojasnilu napisala sledeče:
Davčni zavezanec nima pravice do odbitka DDV na podlagi računov za stroške, kot so na primer:
- pomoči pri kritju stroškov telesne vadbe zunaj delovnega časa, kot so članarine za športne klube ali središča za preživljanje prostega časa;
organizacije športnih dogodkov v podjetju; tečajev sprostitve in zaupnega psihološkega svetovanja.
Ob izpolnjevanju pogojev za odbitek DDV po določbah ZDDV-1 pa ima davčni zavezanec pravico do odbitka DDV za stroške, kot so na primer:
- zagotavljanje koles za vožnjo na krajših razdaljah znotraj velikega delovnega območja;
- tečajev za pridobitev kompetenc za obvladovanje z delom povezanega stresa.
